Krekova koča na Ratitovcu & Ratitovec

Tokrat smo se iz Prtovča odpravili proti Ratitovcu – vzpon po poti čez Po(v)den in spust čez Razor, na koči pa obvezlo flancati 🙂

Po gozdu navzgor – pot, ki te počasi vpelje v goro

Izhodišče je parkirišče pri cerkvi v Prtovču. Po le nekaj minutah hoje pridemo na kmetije, kjer je razpotje na pot čez Po(v)den ali čez Razor. Izbrali smo krožno pot, torej vzpon čez Po(v)den in spust čez Razor. Prvi del poti je po cesti a kmalu zavije v gozd. Tisti prvi del je kot mehka priprava na goro – nič strmega, nič dramatičnega, samo enakomeren ritem korakov. Ko se pot počasi odpre, se pokažejo prvi razgledi na dolino in hribovje nad njo. Pot ni zahtevna, ni naporna – gre lepo, v zmernem tempu, kot da te gora sama vodi.

Proti vrhu

Ko se pot priključi višje gor, se teren spremeni – gozd ostane spodaj, pred tabo pa se razpre razgled, ki diha. Pogled na greben Ratitovca, razpotegnjen med travnate vrhove, ima nekaj domačega in obenem veličastnega.
Sonce popoldne meče dolge sence čez travnike, veter diši po poletju in senu. Tu nekje se začne tisti občutek svobode, zaradi katerega sploh hodiš v gore.

Vzpon proti Krekovi koči na Ratitovcu ni strm, le prijetno zmeren, a ravno toliko, da se ti srce malo pospeši in telo zave, da si živ. Naenkrat se izza zavoja pokaže streha koče – tista, ki obljublja kavo, flancate in nasmeh.
Krekova koča stoji na razgledni planoti, kjer se nebo zdi nenavadno blizu. Od tu se vidi vse – Julijci, Krvavec, Bohinjske gore, Škofjeloško hribovje … in tisti občutek, da je Slovenija res mala, a neskončno lepa.

Altemaver in spust čez Razor

Nekaj minut nad kočo je Altemaver – najvišji vrh Ratitovca. Vzpon nanj je kratek, prijeten sprehod po grebenu, kjer te spremlja veter in nežno šumenje trave. Vrh ni oster, ni dramatičen – je bolj odprt balkon nad svetom. To je tisti trenutek, ko se ti ne mudi nikamor. Z vrha se spustimo po poti čez Razor, ki vodi čez travnate in skalne prehode nazaj proti Prtovču. Ta del poti je bolj razgiban, na trenutke ožji in z več pogleda v dolino. Ko hodiš navzdol, te spremlja občutek, da zapuščaš nekaj svetlega, a hkrati odneseš nekaj s sabo – mir, tišino in tisti vonj po gori, ki ostane na koži. Zadnji del vodi spet skozi gozd. Svetloba počasi pojenja, zrak se ohladi in vsak korak zveni mehkeje.

Zakaj na Ratitovec?

Ratitovec ni gora, ki bi zahtevala preizkušnjo. Je gora, ki te sprejme.
Je dovolj visoka, da nudi razgled, dovolj prijazna, da jo zmore skoraj vsak, in dovolj lepa, da se vanjo vedno znova vračaš. Pot čez Po(v)den je odlična izbira. Spust čez Razor pa doda malo več pustolovščine, pogledov in občutka, da si res prehodil cel krog.

To ni samo pohod, ampak majhna zgodba – o svetlobi, tišini in o tem, kako malo je včasih treba, da se spet počutiš povezan z naravo.